Mislim, berem - dizajniram, stagniram

Jernej Stritar

"Oglaševalske agencije trdijo, da ponujajo tudi usluge s področja oblikovanja, vendar so te kvalitetno bistveno slabše od profesionalnih grafično-oblikovalskih agencij. Nekatere oglaševalske agencije sodelujejo z grafičnimi oblikovalci, kar je dobro, ampak žal to ni pravilo. Če nekdo trdi, da je strokovnjak za vse, z njim najbrž nekaj ni v redu, zato se je treba izogibati takšnim ponudbam." Gert Dumbar, Delo, 16.08.2004

Pa se zgodilo! Delo je prenovilo svojo najelitnejšo edicijo- Sobotno prilogo. Zadnja večja oblikovna prenova v tej hiši se je zgodila septembra 2005, ko je Delo izšlo v novi obliki, ki sta jo zasnovala tedanji likovni urednik Dela Ranko Novak in tipograf Ermin Međedović. Delo je bilo tedaj prvi slovenski časopis z lastno tipografijo. Tedanji dogodki so vlivali upanje vsem, ki si želimo, da bi slovenska kultura vidnih sporočil dohitela tisti del sveta, ki nam je običajno za vzor. Sobotna priloga sicer ni doživela radikalnih sprememb; prevzela je Delov črkopis, zamenjan pa je bil tudi logotip. Potem se je zgodilo marsikaj-zamenjali so se lastniki in uredniki, po Delovih hodnikih je magično dišalo po kakšnem južnoameriškem puču. Slednje za samo oblikovanje vidnih komunikacij ne bi bilo pomembno, če nova uprava s seboj ne bi prinesla retardiranega pogleda na tiste zadeve, ki jim ponavadi rečemo vizualna identiteta. Navajeni smo, da v naši domovini (kjer je deficit zdrave konkurence nekaj povsem običajnega) srečamo managerje, ki jim je grafično oblikovanje prej strošek kot naložba. Managerje, ki samo čakajo na servisno službo, ki jim bo v paketu prodala vse od zakupa medijskega prostora, bogato zakusko, modno revijo, slikanje s severnim medvedom, za povrh pa še kakšno (beri gratis) oblikovalsko storitev.

Likovna interpretacija
Pod oblikovalsko storitev nove podobe Sobotne priloge Dela se je podpisala oglaševalska agencija Arih. Ne bom se spuščal v všečnost nove oblike, prav tako bom zanemaril očitne tendence sledenju novih modnih krikov v žurnalističnem oblikovanju. Zares pomembno pa je vprašanje, če je avtor ustrezno likovno interpretiral koncept Sobotne priloge, oziroma drugače: ali sta oblika in vsebina del homogene komunikacijske tvorbe, ki sporoča nedvoumno sporočilo, ki pravi, da imamo pred sabo izdelek, ki je nagovarja zahtevnejši, bolj izobražen segment bralcev. Nadejam se, da lahko edino primerjalna analiza prejšnje Sobotne priloge, avtorja, Ranka Novaka in zdajšnje, odgovori na vprašanje ustreznosti nagovora in nekoliko spomni na odgovorno delovanje pri celo tako nepomembnih opravilih kot je grafično oblikovanje. Poenostavljeno bi lahko rekli, da ima časopisna hiša Delo dva konceptualno popolnoma nasprotna izdelka: prve so Slovenske Novice, druga pa Sobotna priloga. Likovna interpretacija obeh izdelkov sledi ideji, ki bo časopis prodala ciljni publiki. Slovenske Novice so rumeni tabloid- tukaj naslovi kričijo, prav tako barve, fotografije so eksplicitne tukaj ni prostora za abstrakcijo, beline ter subtilne pristope. Rumeni tabloid je množičen izdelek, kulturna priloga pa, če hočete, butični. Nasilno in brezumno preoblačenje slednjega v rumeno podobo je absurd, ki ne pomeni večje naklade, temveč izraz neznanja.
Likovni elementi v časopisu niso ambientalnega značaja, njihov pomen ni formalističen temveč funkcionalen- imajo močno sporočilno vlogo s katero vnašajo razlikovalnost med posameznimi sporočilnimi elementi teksta. Ena od značilnosti, ki ponavadi loči profesionalnega oblikovalca od tistega, ki se s to dejavnostjo ukvarja bolj ali manj poljudno, je ta, da ima slednji neverjetno potrebo eno in isto stvar povedati večkrat; če želi določenem elementu dodati razlikovalen pomen od ostalih bo to storil z velikostjo, barvo in še s kakšnim posegom ne zavedajoč se, da bi bil popolnoma dovolj le ena od omenjenih intervencij. S takšnim načinom v jasno komunikacijo vnaša nepotrebne šume. Zakaj bi imeli na naslovnici samo en logotip Dela, če imamo lahko dva.


Logotip nove Sobotne priloge je vsaj trikrat večji od prejšnjega, če bi bila Sobotna priloga tiste vrste časopis, ki iz trafik kriči senzacionalne naslove, bi bil takšen poseg razumljv, dvomim pa da bo povečanje logotipa kaj prida pripomoglo k večji prepoznavnosti časopisa.


Ena od tipično oblikovanih strani je Portret tedna, ki je ponavadi na tretji strani Sobotne priloge. Vsaka oblikovna prenova je, vsaj sam mislim tako, rezultat poglobljene analize prejšnjega stanja in soočenje z novimi rešitvami v vprašanju ali novo res presega staro. Na tretji strani Sobotne priloge prenovitelji niso znali ohraniti preproste ter jasne oblikovne forme, ki zgolj s poudarjanjem osnovnih tipografskih elementov vizualizira sporočilo članka. Tisto, kar je posebno pomembno pri kompoziciji preloma Ranka Novaka je izjemen občutek za dialog med belino strani ter tekstovnim in slikovnim delom - to je gotovo nekaj kar lahko pogrešamo pri novi obliki Sobotne priloge.


Koliko je Sobotna priloga pridobila z novo obliko je vidno iz primera članka na dveh straneh, oziroma intervjuja, kjer sem že začel verjeti, da je nepotrebno podvajanje elementov mogoče namerna intervencija oblikovalca doseči nekaj... kar koli že. Primerjava članka stare Sobotne priloge in nove jasno kaže na to, da so se se prenovitelji odpovedali sicer enostavnemu, vendar striktnemu prelomu v korist krašenja, velikih naslovov in nepotrebne kolorizacije.




Profil bralca Sobotne priloge najbrž kvalitete ne išče v izrazih krašenja ter formalizma, še manj v overdesignu. Zanimivo podvajanje, ki sem ga opazil v novem prelomu Sobotne priloge je na nivoju poudarkov, ki jih prejšnja oblika razumela kot preprosto, modro obarvano kurzivo. V prenovljenem časopisu najdemo dva pristopa: prvi je poudarek s povečanima navednicama, drugi pa poudarek v oglatem oklepaju. Zakaj je tako, ve le avtor sam.


Na koncu koncev...
Dejansko kvaliteto nove Sobotne priloge bodo presodili bralci sami. Po mojem mnenju je bil pri oblikovni prenovi storjen korak nazaj. Morda se motim. Zagotovo pa vem, da je opaziti nazadovanje kvalitete vizualnih komunikacij v novi slovenski realnosti. To je realnost, v kateri niso pomembni kvalitetni rezultati, temveč dogovori med partijo golfa. Realnost, ki ne razume, da oglaševalske agencije res ne znajo vsega na svetu.