Oko za oko

Samo Ačko

Že nekaj let se je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) rojevala ideja o razstavi, ki bi bolj temeljito in jasno predstavljala njeno dejavnost. Zaključne razstave so imele vedno številne pomankljivosti, od oddaljenosti od središča Ljubljane Oddelka za oblikovanje, preobsežnosti in redčenja relevantnih izdelkov zaradi pomešanosti teh s številnimi vajami, do provizorične razstavne infrastrukture itd. Prizadevanje za ta projekt so spremljale številne frustracije in apatija s strani pedagoškega osebja za študentske iniciative, ki se je kazala v načelni podpori in ničemer drugem. Najpogostejši odgovor osebja je bil, zakaj ne bi kar študentje poskrbeli za vse. Da bi kdo v delovanju študentov zaznal odkrito željo po skupnem delovanju in sodelovanju s profesorji, je bilo na univerzi, ki podeljuje doživljenjske redne profesure - licence za lenobo, apatijo in sprenevedanje - preveč idealistična predpostavka.

Vse to je pripeljalo do razmišljanj o splošnih problemih Akademije, na Oddelku za oblikovanje pa specifično o študiju oblikovanja. Ko ni predavanj zunanjih predavateljev, izmenjav profesorjev, ekskurzij, obiskov razstav, ko poteka le peščica delavnic, faks pa ima med drugim le peščico asistentov ter proračun, ki deluje kot šala in še bi lahko naštevali - se je pojavilo razmišljanje, da je potrebno nekaj ukreniti. Očitno je bilo, da je edini način, da se študenti dokopljemo do nekaterih osnovnih izkušenj, ki jih študij ne ponuja, a bi jih moral, ta, da stvari vzamemo v svoje roke.

Že v naslednjem študijskem letu so se razmišljanja prelevila v prizadevanja, rodili so se projekti. Četrtkovi študentski večeri z zunanjimi predavatelji in poučnimi video vsebinami so postali mali hit, v ozadju je med študenti potekalo zbiranje kritik študija. Zakleli smo se, da v tistem študijskem letu končno priredimo visokokakovostno razstavo izbora najboljših del študentov oblikovanja ALUO.

Skupaj z oblikovalcem Tomatom Koširjem smo določili osnovni koncept razstave in izbrali ime zanjo. Razstava bo referenčna, na visokem izvedbenem nivoju, na njej bodo le najboljši izdelki tekočega leta. Ambiciozno je bilo odločeno, da organizacija pripada študentom, z veliko željo po sodelovanju profesorjev, celostno grafično podobo in postavitev razstave pa se zaupa bivšemu študentu oblikovanja, ki se je tako ali drugače na tem področju že izkazal. Ta naloga je v lanskem letu pripadala prav Tomatu. Po prespnanem brainstormingu in dodatnem posvetovanju predlaga ime Oko za oko. Dvom je bil velik, prizvok tega imena lahko preglasi tisto, kar razstava predstavlja. Po drugi strani je ime idealno. Od naših oči za gledalčeve oči. Naš pogled, izkušnja, izostren čut za formo (in funkcijo) za tiste, katerim je naš izdelek namenjen. Manj pomembno, a vseeno zabavno naključje pa ujemanje kratic rastave in Oddelka za oblikovanje. Oko za oko, zob za zob? Tega nismo rekli mi. Ime je bilo sprejeto, za tem pa še definicija: Oko za oko je razstava selekcije del študentov oblikovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Razstava je imela pomembno motivacijo. Oddelek za oblikovanje je milo rečeno reven, obenem pa se tekom študijskega procesa dela na zelo malo realnih projektih. Industrija z Oddelkom praktično ne sodeluje, razen v redkih primerih, ko profesorji sami odstopijo nekatere projekte študijskim seminarjem, ali pa ko se kakšna organizacija vendarle spomni, da lahko svoj denar za projekt oblikovanja nameni izobraževalni inštituciji. Takšna situacija ni logična, saj ima Oddelek v osnovi nesluten potencial sodelovanja na realnih projektih z realnimi naročniki in od tega pridobivati dovoljšnja sredstva za normalno delovanje, kot je to praksa v tujini. Oddelek v tej smeri ni naredil prav veliko, razen da se o problemu redno veliko govori na hodnikih.
Razstava je priložnost za opozarjanje nase, sredstvo za promocijo Oddelka za oblikovanje ALUO in njenih študentov. Javnosti predstavlja nivo kvalitete dela in poskuša dopolnjevati polje predstavitve slovenskega oblikovanja s standardi tako na nivoju študentov, kot tudi na nivoju poklicnega oblikovanja. Ambiciozen (in idealističen, a kaj za to!) namen razstave je povečati prepoznavnost Oddelka in njenih študentov v javnosti, preko opozarjanja nase in na kvaliteto produkcije pridobiti nove možnosti sodelovanja s kulturnimi, gospodarskimi in državnimi inštitucijami na področju oblikovanja, motivirati študente za kvalitetno delo, katerega rezultat je soudeležba na razstavi (Je tudi referenčna točka za vse študente, s pomočjo katere lahko presodijo tako splošni nivo izdelkov oddelka, kot tudi primerjajo svoj lastni napredek), postavljati standarde kvalitete v oblikovanju nasploh in nenazadnje tudi splošno promovirati oblikovanje.

Obenem je bila prisotna želja, da se vzpostavi aktivnejše sodelovanje med profesorji in študenti na vseh področjih študija in obštudijskih dejavnosti. To sodelovanje je v nasprotju s pričakovanji delovalo zgolj na obvezni ravni, ne pa na ravni entuziazma. Razstava je želela postaviti nov gradnik v povezovanju in navezovanju študentov in profesorjev na Oddelku, čeprav to pri prvi razstavi ni uspelo. Ostaja pa vrednota te razstave v prihodnosti.

Lanska, prva, je presenetila vse, še posebno upoštevajoč številne začetniške težave in napake pri organizaciji. Gostovala je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru in beležila obisk slabih tisoč ljudi. Po mučnih nekaj dneh pred otvoritvijo je otvoritev z izjemnim uvodnim videom Luke Umeka in Andraža Sedmaka, petjem Jadranke Juras in številnim obiskom presenetila še organizatorje in trud je bil poplačan. O usodi letošnje razstave ni bilo več dvoma. In res. Uspela je in krepko presegla prvo. S selitvijo v večji prostor Narodne galerije, domiselno postavitvijo in nenavadnim, a zanimivim izborom zunanjih žirantov. Izbor, ki je bil lani "interno obarvan" (zaradi prvotnega nasprotovanja zunanji žiriji so izbirali profesorji sami in pri tem sklepali številne kompromise) je letos zadihal in postavil refleksijo vsem tistim, ki smo ob spremljanju izbora ugotavljali, kako smo študenti kljub vsemu institucionalno indokrinirani.



Veliko nas je bilo letos, ki si na letošnji razstavi nismo imeli priložnosti dobro ogledati niti enega dela. Letos sta organizacijo v tandemu prevzela Andraž Tarman in Eva Klepec s številnimi in številčnejšimi sodelavci, zaradi česar sem imel tokrat možnost otvoritev doživeti kot obiskovalec. Začela se je kazati še ena izjemna lastnost takšnih dogodkov - toliko kolegov (tako študentov kot uveljavljenih oblikovalcev) na enem mestu srečamo redko. Od številnih pogovorov in srečevanj se je pokazala nujnost druženja in izmenjavanja mnenj oblikovalcev, kar sicer v takem obsegu ni pogosto. Dogodki so takšna priložnost, razstava Oko za oko pa je gotovo privabila nadpovprečno število študentov oblikovanja in oblikovalcev.

Oddelek za oblikovanje ima za sabo že kar nekaj študentskih iniciativ, ki so zaprašene in pozabljene obstale zgolj v obliki takšnih in drugačnih dokumentacij. Dolgo nihče od aktualnih generacij ni vedel za nekoč redno študentsko publikacijo OXO, ki je bila ponovno odkrita po golem naključju. Danes lahko rečemo, da gre za enega posrednih predhodnikov projekta Oko za oko. V nekem trenutku je odkritje obstoja zagotovo prispevalo pomemeben elan.
Ali se bo razstava obdržala ne moremo reči. Skoraj zanesljivo bo doživela še vsaj eno inkarnacijo. Še vedno tudi ostaja upanje, da bodo vsaj iniciativo prevzeli profesorji in tako zagotovili vsakoletno kontinuiteto.

Zgodba o projektu Oko za oko pa se s tem ne konča. Razstava je bila vedno zgolj del tiste slutene celote, ki se je počasi začela formirati v idejo, ta pa se razvija naprej.