Modni pogled na dejanja psihopata

mag. Sašo Urukalo

Glasbena skupina Psycho-Path je marca 2008 pri založbi Moonlee Records izdala ploščo z naslovom »The Ass-Soul of Psycho-Path«. Pod opremo plošče se je podpisal modni fotograf Saša Hes. Naslovnica nam ponuja pogled na estetizirano mlado žensko telo, s stereotipno interpretacijo sado-mazohizma, v mlaki krvi, z nožem v mednožju.
Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca ter nas postavlja pred vprašanja:
Kdo je žrtev na posnetku in kdo je nevidni rabelj?
Ali je naslovnica ilustracija vsebine in njeno sporočilo?
In če je odgovor negativen, zakaj je bilo potem treba z motivom nasilja ilustrirati vsebino?
Ali nam avtorji želijo povedati, da so ženske prostovoljne žrtve in soudeleženke ritualov in da je to njihova svobodna volja?
Kje je meja med fikcijo in resničnim in ali so snovalci spregledali dvojno, protislovno naravo fotografije, da fotografska podoba ni le sled, temveč tudi izbor?



Zato je potreben razmislek o odgovornosti avtorjev, ki obstaja kot funkcija in način delovanja ter nastopa v odnosu do nečesa ali nekoga in se tudi tokrat odraža z delovanjem konkretne osebe. Oblikovalec kot družbeno bitje deluje v dialogu z bralci, uporabniki in okoljem, ki jim je vizualno sporočilo namenjeno. Prav interakcija z okoljem in družbo ga umešča med družbenoodgovorno delujoča bitja. Družbena odgovornost se odraža v učinkih in posledicah njegovega delovanja do javnosti, bralcev, stroke, naročnikov in medijev. Upoštevanje norm okolja ter vplivanje na njihovo razumevanje, razlago in spreminjanje pa sta tesno povezani z vrednotami in bralčevo interpretacijo vsebine. Bralec - gledalec je namreč tisti, ki mu je sporočilo namenjeno in je oblikovalčeve odgovornosti in njegovega družbenoodgovornega delovanja najbolj deležen.

Na tem mestu bi rad poudaril dejstvo, ki je v tem okviru zelo pomembno – da je treba umetniško ustvarjanje ločevati od ustvarjanja vidnih komunikacijskih sporočil. Če za prvo velja, da avtorji uživajo skoraj popolno ustvarjalno svobodo, pa snovalci vizualnih sporočil, še posebej pri oblikovanju in opremi zaščitnih ovojnin, kar oprema zgoščenke brez dvoma je, niso brez širše odgovornosti.



Kako je v umetnosti dovoljeno izrabljati moč ekscesa in škandala za izpostavitev humanih vrednot ter s pomočjo parafraze, parodije, subverzivnosti in reinterpretacije izkoriščati moč oblikovanja vidnih sporočil, zgovorno govorijo premnoga umetniška dela. Nekatera so v zadnjih letih ustvarila precej polemik, med njimi naj omenim dela skupine Irwin, Poljaka Zbigniewa Libere in Američana Toma Sachsa. Zbigniew Libera je tako škatlo z lego kockami grafično opremil s sliko, kako iz kock zgraditi koncentracijsko taborišče, Tom Sachs pa je avtor parfumskega paketa z morilskim plinom »Giftgas Giftset« iz leta 1998, opremljen z logotipi Chanel in Tiffany, in dela z naslovom »Prada Death Camp«, s katerim predstavlja iz kartonske embalaže Pradinih izdelkov narejeno maketo koncentracijskega taborišča. Umetniki opozarjajo na povezavo med totalitarnostjo, industrijo, politiko in potrošništvom. A zmotna je interpretacija, da Prada, Coca Cola ali Mobitel ali Nike lahko posežejo po istih načelih kot umetniki, da bi dosegli nove ciljne skupine. Tiste namreč, ki poboje drugačnih in drugače mislečih odobravajo.



Ovitek za ploščo je enakovreden embalaži za čevlje, hrano ali kozmetiko. Oprema/ovojnina prispeva k prodaji, opaženosti in ločljivosti. Sledi ciljem, ki jih postavi naročnik. Tržnim in komunikacijskim. Za uspešnejši nagovor se lahko uporabi umetniško delo, oblikovalec je lahko likovni umetnik, vendar rezultat ni umetniško delo, zavezano avtorju in umetnosti, temveč ovojnina z vizualnim nagovorom, ki vabi k nakupu in odločitvi po izbiri. In s tega stališča je interpretacije zavezana družbeni odgovornosti. Cilj je propaganda. Ovojnina je lahko medij za umetniško kreacijo, vendar cilji umetnikovega delovanja in njegovo poslanstvo niso enakovredni ciljem delovanja oblikovalca vizualne podobe ovojnine.

Eksces, na katerega so me opozorile slovenske oblikovalke, ni prvi v slovenskem prostoru. Leta 1999 je glasbena skupina Strelnikoff izdala ploščo z naslovom Bitchcraft, na ovitku katere se je pojavila podoba brezjanske Marije, ki v naročju drži podgano. Umestitev, montaža v Layerjevo sliko iz romarske cerkve z Brezij, je še posebej prizadela čustva vernikov, ki so se zaradi njenih nezgrešljivih in izjemno močnih ter globokih identifikacijskih potez odzvali prizadeto. Snovalci so tako posegli v verovanje posameznikov in njihovo interpretacijo svetih podob in oblik upodabljanja. V bran avtorjem opreme so se takrat postavili nekateri slovenski intelektualci, ki so kritiko grafične opreme embalaže plošče razumeli kot dejanje cenzure in poseg v avtorsko svobodo ustvarjanja. Spregledali pa so, da je oprema plošče predvsem namenjena njeni zaščiti in vidni predstavitvi vsebine z namenom boljše prodaje.

Podobno je z opremo plošče skupine Psycho-Path. Kajti, če je ta plošča povabilo k moriji in ilustriranemu dejanju nizkotnih čustev, je vredna še večje obsodbe in kritičnega diskurza. Zatekanje zagovornikov tovrstnega »oblikovanja« k Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki vsakomur jamči svobodo mnenja in izražanja, je samo priročen paravan. Paravan, za katerim se skriva tržno usmerjena manipulacija, ki svobodo umetniškega izražanja in drugačno mnenje glasbenikov, pevcev, piscev besedil in skladateljev uporablja za dosego svojih ciljev.



Spoznanja, ki jih ponuja Suzan Sontag v knjigi Pogled na bolečino drugega, so primerna tudi za analizo in kritiko obravnavanega ovitka plošče. Čeprav se zdi, da je bitka proti interpretaciji danes že izgubljena, pa mora biti in je še vedno čas za boj proti odzivu na preobilje podob zla, s katerimi smo preplavljeni in v katerih je zaznati pridih nespodobnosti in opolzkega vojerizma. Cinična distanca ozkega segmenta poslušalcev tovrstne glasbe in oblikovalcev, ki s posmehom podtikajo puritanstvo kritičnim posameznikom, ki ne odobravamo tovrstnih ekscesov, je namreč pritrjevanje modni retoriki, ki govori o prevladujoči družbi spektakla in medijskih podob. To je značilnost postmodernega duha, v katerem je vse dovoljeno, je »kul« in kot tako celo zaželeno.

Prav zato, ker je človek sposoben svobodno izbirati, načrtovati in predvidevati dobre in slabe učinke svojega delovanja, je odgovoren za posledice tega, kar zavestno naredi. Odgovorno ravnanje obsega razumevanje predvidenega učinka delovanja v njegovi celosti. S tega vidika nekatere teme in vsebine, kot so nasilje, zloraba vsebin in motivov, poseganje v emocionalni svet drugega …, zahtevajo celovit vpogled v posledice in seznanjenost z lastnim delovanjem.

V oglaševanju in pospeševanju prodaje, kar oprema plošče brez dvoma je, je vprašanje odgovornosti pogosto povezano s perspektivo pogleda. Merila vrednotenja se z merili in opcijo pogleda prav v bran kapitala še toliko bolj spreminjajo. Dvomi v poslanstvo in odgovornost oblikovalcu vizualnih sporočil se v zadnjem desetletju porajajo predvsem zaradi neposredne povezanosti vizualnega komuniciranja z interesi kapitala ali idej. Kot da so v imenu denarja dovoljena vsa sredstva. Tovrstno ustvarjanje pa te dvome, v škodo vseh nas, ki se z oblikovanjem ukvarjamo, še toliko bolj utemeljuje.
Avtorji opreme plošče Psycho-Path so izobraženi, družbeno uveljavljeni in priznani, a to jim ne daje pravice do zlorabe znanja in perverznega manipuliranja s pomočjo modnih pristopov.