Ena od kroničnih bolezni dizajniranja slovenskih časopisov

Jernej Stritar

Primer je mogoče banalen, vendar razkriva vsaj eno od tipičnih napak za katero se zdi, da jih je v slovenskem časopisnem založništvu skoraj nemogoče odpraviti.

Šolski primeri simptoma vedno ponavljajoče se otroške bolezni slovenskega "editorial designa" sem opazil - zanimivo - ravno tam, kjer ga ne bi pričakoval. Nedavno sem pohvalil ambiciozno oblikovanje Delove priloge Ozadja tudi iz idealističnega prepričanja majhnega otroka, da bo program v katerem predvajajo risanke vedno boljši; seveda pa na koncu ugotovi, da spremlja bolj ali manj enake zadeve, reprize.

Zgodba gre po vsej verjetnosti takole: urednika* sta si zamislila par strani (beri: spread) tako kot je to v navadi pri izgradnji strani z intervjujem: dve veliki fotografiji z velikim naslovom. Tehnični urednik je stran postavil v skladu s smernicami, toda tik pred zdajci, minuto do zasluženega piva v Kalvanu, se je z neba spustila nesreča iz marketinškega oddelka in brezprizivno, na desno stran (po raziskavah večkrat opaženo), prilepila oglas kataklizmičnih razsežnosti - takorekoč nočno moro vseh, vsaj za silo estetsko čutečih ljudi. Kaj pa zdaj? Tukaj pridemo, do značilnega momenta v prevladajočem slovenskem dojemanju vidnih sporočil: fotografijo in dizajn se večinoma ne razume v vlogi funkcionalnega, torej sporočilnega dela ampak nekakšnega "všečnega" aranžiranja teksta. Spomnim se urednice neke nedeljske priloge, ki je imela navado ilustracije in fotografijo imenovati mašila. Kot da fotografija in likovni elementi niso v vlogi vsebine. Dejstvo, da je Hoferjev oglas skrčil fotografijo intervjuvanca na približno kvadraturo njegove kravate na prvi fotografiji, ne pomaga vsebini, govori zgolj o rutiniranem in brezbrižnem odnosu do medija, češ intervju ima po pravilu vsaj dve fotografiji, ostalo bo opravila avtomatika. Eno od prvih vprašanj, ki mi je padlo na pamet je tudi: kaj za boga sta mislila urednika, da sta za spread predvidela popolnoma enaki fotografiji? Spet smo pri sporočilnosti - je torej bistveno, da bralec opazi, da ima intervjuvanec v ozadju umetniško sliko in fikus? Kaj povemo s tem? Menim, da bi spročilnost članka mirno preživela brez desne fotografije, kakšen zoprnež bi jo lahko celo imenoval "thumbnail". Hoferjev oglas je nedvomno grozen, vendar to ni bistveno vprašanje. Oblika, pozicija in velikost oglasa je velikokrat stalnica, oblika časopisa in sposobnost tehnične ekipe se izkaže ravno ob takšnih primerih, ko je ustrezna implementacija vsebine rezultat fleksibilnosti ter spretnosti slednjih.

Seveda lahko rečemo, da je takšen flop pravzaprav nepomemben in, da je omenjena priloga že v tem času, ko pišem te vrstice "yesterday's news". Ali sem malenkosten? Mogoče. Ali si vsaj en dnevni časopis v tej državi, po 388 letih časopisnega založništva, šestindvajsetih letih oddelka za oblikovanje na ALUO, štirih Bienalih vidnih sporočil Slovenije ter Guardianu v vsaki malo večji trafiki, zasluži vsaj korektno postavljen prelom? Vsekakor.

- -

* gre za sodelovanje dveh profesionalcev: urednika priloge (strani) in likovnega urednika. Tudi kadar je likovni urednik odsoten se je potrebno zavedati, da njegovo vlogo opravlja tehnični urednik ali celo urednik priloge. Skrajno zaníkrn odnos žurnalističnega dela uredništva do funkcije likovnega urednika ilustrira domnevna izjava enega od urednikov priloge večjega časopisa, da je razlika med likovnim in tehničnim urednikom v tem, da tehnični "naredi vse kar se mu naroči". Seveda bi bilo krivično te vrste odnos posplošiti; na srečo v Sloveniji obstajajo uredniki, ki razumejo integrirano vlogo oblikovanja v procesu izgradnje vsebine.