Nevidni Bienale vidnih sporočil Slovenije
Aljaž Vindiš
Institucijo bienala sicer lahko nominira organizator, a se legitimira šele v stroki in, še pomembneje, v javnosti. Pred desetletjem je Fundacija Brumen nominirala sebe in svoj tokrat 5. Bienale vidnih sporočil Slovenije, “namenjen dvigu kvalitete vidnih sporočil v Sloveniji”. Utemeljila se je in ga je s kratkimi in jedrnatimi pojasnili na svoji spletni strani. Utemeljitev poudarja, da gre za tekmovanje. Vsako resno področje vendarle mora imeti javno manifestacijo in institucijo nagrajevanja, s katerim javnosti zagovarja svojo nacionalno pomembnost in odličnost … Ciničen prizvok ni nenameren – to bi področje, katerokoli že, moralo izpolnjevati že v sklopu svoje vsakodnevne prakse, ne pa le skozi institucionalizacijo.
Bienale neurejenega statusa
V preteklem desetletju je BVSS potrdil, kar je namigovala že (pol)pretekla zgodovina vidnih sporočil na Slovenskem: naša rodna gruda v primerjavi s tujimi silami na področju vidnih sporočil za majhen in mlad prostor obrodi zavidljivo količino in dovršenost. Ob tem se je bolj ali manj uspešno upirala njihovi površinski imitaciji in razvijala bolj ali manj nacionalen jezik, ki bi ji dal takojšno mednarodno prepoznavnost.1 Letošnji izkupiček ni izjema. Rezultate preteklih bienalov, kmalu pa tudi letošnjega, si lahko ogledate v arhivu Fundacije Brumen2, ne pa tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, vsaj za zdaj ne.
Toda, ali je BVSS skozi kritično nereflektiran model bienala, ki sledi ustaljenemu principu prijav + izbora + razstave + podelitev nagrad, matičnemu področju naredil več škode kot koristi? Ali je mar stroka tista, ki je večinoma kritično nereflektirana in je bienale le talec, ki to odraža? Neizpodbitno je, da stroka in njen bienale odražata drug drugega, a njun odraz bi bilo zmotno iskati le v količini in dovršenosti, temveč v samem procesu produkcije. Načrtovanje vidnih sporočil ni cilj, je sredstvo. Kot takšno potrebuje kritično refleksijo in teoretično obravnavo. Apetite po iskanju grešnega kozla za njun manko je treba takoj ustaviti in sprejeti, da je vzrok pravzaprav tako v stroki kot bienalu, se odraža v njuni povezavi, posledice pa so očitne v izobraževanju, javnosti in državi.
Študentke in študenti so v krizi strokovne identitete, študiju manjka teorije in plačane prakse v resničnem okolju, ne le študijskem. Ministrstvo za kulturo pa Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa Ministrstvo za gospodarstvo si stroko ob vsakršni obravnavi shizofreno podajajo. Nima priznanega statusa raziskovalne dejavnosti in ne omogoča znanstvenoraziskovalnega dela pod okriljem Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AJPES jo na podlagi Zakona o poslovnem registru Slovenije v sklopu Standardne klasifikacije dejavnosti Statističnega urada Republike Slovenije uvršča pod kategorijo M74.1 – oblikovanje, aranžerstvo, dekoraterstvo in ob tem ne ponuja dodatnih kategorij, ki bi drugim, ne le zgolj formalističnim in predvsem mejnim dejavnostim, omogočal natančno določitev.3 Ker se (v pravnem sistemu) vse začne in konča pri definiciji, sta vsaka nadaljnja obravnava in njen razplet že predpogojena. Površna terminologija je zakoličena v imenih institucij in na videz neizogibna v prevodih literature, s čimer se le še bolj zažira v javno zavest. Marsikdo se zaradi semantične kastracije počuti prikrajšanega; ureditev bi umirila prenekatero strast in razrešila marsikateri spor v stroki. Če naj bo bienale torej legitimen in nacionalen, mora biti grajen na podlagi vsakodnevne prakse stroke, ki ga uporabi kot taktično orodje, s katerim le še globlje zareže v javno zavest in tako vsaki dve leti izvede množičen pedagoški manever. Ali ga res?
Bienale kategorij
Je že res, da čut vida filtrira in kategorizira, vendar se je treba vprašati, ali na podlagi končnega izdelka? Dvomim. Mar na podlagi vsebine, konteksta? Sumim. Treba bi bilo vprašati strokovnjake s področja psihologije in nevrologije. Pa vendar se stroka pri opisovanju svoje dejavnosti zateka h kategorizaciji po končnem izdelku.
Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #1 tiči v spoznanju, da z razvojem medijskega (u)stroja kategorije vsake dve leti zastarajo. Brez teoretične obravnave področja je torej nemogoče primerno zastaviti kategorije na naslednjem bienalu. Mejna dela brezupno predalčkamo. Bienale se ustavi v času. Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #2 tiči v spoznanju, da s tem svojo dejavnost vrednotimo po artefaktu, ne procesu. Jo razvrednotimo.
Bienale kot razstava
Bienale z dekontesktualizacijo izdelka, s hermetično razstavo v prostorih nacionalne umetniške institucije, vzpostavlja oksimoron v očeh javnosti in s tem razkol v stroki. Vidno sporočilo se izloči iz javnega prostora, v katerem večinoma nastopa. Izloči se ga iz okoliščin, v katerih mora delovati. Kot takšnega ga ne moremo celostno obravnavati. Ne moremo kritično ovrednotiti, ali delo vzpostavlja dialog ali mar indiferentno prispeva h kolonializaciji javnega prostora zavoljo zasebnih interesov naročnikov. S podrobno predstavitvijo dela bi to lahko zaobšli, a razstavljenim delom je v prijavnici ponujenih 450 znakov za argumentacijo, namenjenih žiriji. Na razstavi jih ni zaslediti, ne v katalogu ne v spletnem arhivu. V čem je smisel arhiva, če se čez desetletje nihče razen avtorja ne spomni podrobnosti projekta in ga za nazaj, v izobraževalne namene, ne moremo objektivno ovrednotiti? Takšno arhiviranje služi le arhiviranju slovesa, ne pa tudi znanja in je v nasprotju z načrti Fundacije Brumen.
Z izjemo 1. BVSS, ki je vzporedno tekel tudi na svetovnem spletu, je bienale z razdalje mogoče spremljati le prek elektronske liste fundacije ali prek medijev, tj. medijskih sporočil fundacije na njeni spletni strani. Spremljevalno gradivo bienala ne vključuje poročila žirije, z izjemo objave na spletni strani fundacije. Poročilo žirije, kakor tudi predžirije, je skopo in ne ponuja podrobnih obrazložitev, s čimer se izgubi priložnost za poglobljeno povratno informacijo avtorjem žiriranih izdelkov in javnosti. Tega jim zaradi omejene argumentacije avtorjev izdelkov ni zameriti, hkrati pa bi bila s takšnim pristopom tako odgovornost žirije večja. Pogosto namreč odločitev tuje žirije preseneti domačo stroko, kar je mogoče razumeti na dva načina: ali ima takšna odločitev izobraževalni potencial, saj je izpostavila vidik izdelka, ki prej ni bil opažen ali cenjen, ali pa je odločitev neustrezna, ker žiriji ni bilo predloženih dovolj informacij, da bi se lahko ustrezno odločila. Postavlja se vprašanje, kako ugotoviti, katera od dveh možnosti velja v katerem primeru?
Neargumentiran proces predstavitev in nagrajevanja tako sproža nesporazume znotraj stroke. Sistem nagrajevanja s tem postane problematičen in postavi se vprašanje, ali so dodatne nagrade v trenutni obliki sploh potrebne, če je izkaz odličnosti že uvrstitev na Bienale?
Bienale samozadostnih
Umetnost vztrajno beži pred svojo avtonomijo v javno sfero in popularno kulturo, oblikovanje pa s fetišizacijo prodira v razstavne prostore in, četudi nehote, ponavlja avtonomno zablodo umetnosti. Smo mar pozabili na sejem? Morebitni znanja željni obiskovalci samotno tavajo po razstaviščih, stroka je po dobro obiskanem odprtju zapustila prostore, za seboj pa pustila katalog. Ta obiskovalca pozdravi z enostranskim nagovorom in reprodukcijo razstavljenih del na ~ 250 straneh za 25 evrov. Z vzpostavitvijo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje na temeljih Arhitekturnega muzeja Ljubljana se je javnosti podalo roko v obliki vodenih obiskov razstav in delavnic. Korak v pravo smer, a potrebnih je več v vsakodnevni praksi, zunaj institucionalnih zidov. Dolgo se je stopicalo na mestu in razkorak ... se le še povečuje. Razumeti je treba, da je vsak posameznik, še tako laičen, morebitni naročnik in sodelavec. Vsak šteje.
Pregled oblikovanja jasno zahteva komentar dejanskega stanja in BVSS mora zavzeti bolj kritično stališče. Javnosti bi moral predstaviti dvoplastno poročilo o razvoju stroke v preteklih dveh letih: statistični pregled v vzorni informacijski grafiki in kritične zapise, ki ga umeščajo v domači in mednarodni okvir, s čimer prevprašujejo aktualno stanje stroke v odnosu do družbe. Pri kritični misli bi moral BVSS poseči še dlje in ji odpreti vrata s kategorijo 'teorija in kritika vidnih sporočil'.5 Področje teorije je podhranjeno, a predvsem zato, ker mu manjka ustrezna množična platforma.6 BVSS bi na tem mestu lahko vstopil, pa tega do zdaj ni storil. Čas je, da se vrata odprejo tudi besedi, ne le podobi, po vzoru uspešnih platform v mednarodnem prostoru: Memefest, Design Observer, sicer že arhiviran Speak Up in kopica drugih – povezave v komentarjih dobrodošle! Dmagazin poskuša zapolniti to vrzel, a kronična podhranjenost s sredstvi in časom ga pri tem uspešno ovira. Če Fundacija Brumen tega ne stori, je mogoče njeno delovanje razumeti kot dvolično in institucijo BVSS kot vprašljivo, saj bi s tem fundacija delovala v nasprotju s svojimi načrti in podeljevala nagrade za odličnost, ki pa je v lastni produkciji ne bi dosegala. S tem tvega elitističen priokus in pojav kontraprodukcije. Se lahko BVSS zgodi Bienale neodvisnih, kot se je zgodil Bienalu ilustracije?
Bienale potrebujemo, danes bolj kot kadarkoli. V toku neustavljivih sprememb znotraj stroke spregled ali zavesten prezir zapravi priložnost živega prenosa. Kaj prenosa, vstopa! Sodelovanja! Učenja! Vpliva! A Bienale vidnih sporočil Slovenije je po podelitvi nagrad neviden. V tednu dni ga mediji prebavijo in izločijo. Po mesecu dni ga organizatorji zavijejo v vreče in pospravijo v arhiv. Potrebujemo predrugačen bienale. Potrebujemo predrugačeno stroko. Čaka nas veliko dela.
- - - - - - -
Aljaž Vindiš je skupaj s sodelavci iz študentskega časopisa Tribuna prejemnik velike Brumnove nagrade na letošnjem 5. Bienalu vidnih sporočil Slovenije.
Opombe
1. Ali je to dobro ali slabo in ali je to sploh relevatno v brezmejnem mreženem prostoru, ki vse bolj pritiska na idejo nacionalne države, je predmet odprte razprave. Vanjo sta se leta 2009 vključila tudi analitična razstava in razgovor Oblikovanje za državo v organizaciji Fundacije Brumen. ↩
2. Zakaj izraz 'muzej' v trenutni obliki ni primeren, je navedeno v Analizi izbranih portalov z digitalnimi kulturnimi vsebinami v Sloveniji, ki jo je objavila Culture.si. ↩
3. Natančen pregled položaja je opravil Miha Klinar v dokumentu Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva – pregled položaja oblikovanja v Sloveniji. Ta je služil kot osnova za Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije. ↩
4. Muzej za arhitekturo in oblikovanje hiti s polnjenjem in odpiranjem svojih depojev in postavljanjem kritičnih razstav. Društvo Pekinpah izdaja knjige in v sodelovanju z MAO organizira predavanja tujih predavateljev. Društvo oblikovalcev Slovenije in Fundacija Brumen poskušata vskočiti vsak po svoje z razstavami, razpravami in posveti. ↩
5. Mathew Soar obravnava manko teorije v stroki načrtovanja vidnih sporočil, kakor tudi razloge zanj, v eseju Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design criticism, history and practice. ↩
6. Zgodovina in teorija razvoja načrtovanja vidnih sporočil v Sloveniji sta za zdaj razkropljeni in bolj ali manj dostopni. Izbor besedil iz literature in publicistike je zbran v delu Nazaj k oblikovanju: Antološki pregled teorije oblikovanja v slovenskem prostoru avtoric Tanje Berčon Potić in Barbare Predan, ki ga je leta 2007 izdala založba Litera. Večina njunih virov je dostopnih le v NUK in specializiranih knjižnicah, katalogi prelomnih razstav pa so zaradi premajhnih naklad tako redki, da so, če sploh, dostopni le v tujini, in to po ceni, ki večini vzame pogum za nakup. ↩
Institucijo bienala sicer lahko nominira organizator, a se legitimira šele v stroki in, še pomembneje, v javnosti. Pred desetletjem je Fundacija Brumen nominirala sebe in svoj tokrat 5. Bienale vidnih sporočil Slovenije, “namenjen dvigu kvalitete vidnih sporočil v Sloveniji”. Utemeljila se je in ga je s kratkimi in jedrnatimi pojasnili na svoji spletni strani. Utemeljitev poudarja, da gre za tekmovanje. Vsako resno področje vendarle mora imeti javno manifestacijo in institucijo nagrajevanja, s katerim javnosti zagovarja svojo nacionalno pomembnost in odličnost … Ciničen prizvok ni nenameren – to bi področje, katerokoli že, moralo izpolnjevati že v sklopu svoje vsakodnevne prakse, ne pa le skozi institucionalizacijo.
Bienale neurejenega statusa
V preteklem desetletju je BVSS potrdil, kar je namigovala že (pol)pretekla zgodovina vidnih sporočil na Slovenskem: naša rodna gruda v primerjavi s tujimi silami na področju vidnih sporočil za majhen in mlad prostor obrodi zavidljivo količino in dovršenost. Ob tem se je bolj ali manj uspešno upirala njihovi površinski imitaciji in razvijala bolj ali manj nacionalen jezik, ki bi ji dal takojšno mednarodno prepoznavnost.1 Letošnji izkupiček ni izjema. Rezultate preteklih bienalov, kmalu pa tudi letošnjega, si lahko ogledate v arhivu Fundacije Brumen2, ne pa tudi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, vsaj za zdaj ne.
Toda, ali je BVSS skozi kritično nereflektiran model bienala, ki sledi ustaljenemu principu prijav + izbora + razstave + podelitev nagrad, matičnemu področju naredil več škode kot koristi? Ali je mar stroka tista, ki je večinoma kritično nereflektirana in je bienale le talec, ki to odraža? Neizpodbitno je, da stroka in njen bienale odražata drug drugega, a njun odraz bi bilo zmotno iskati le v količini in dovršenosti, temveč v samem procesu produkcije. Načrtovanje vidnih sporočil ni cilj, je sredstvo. Kot takšno potrebuje kritično refleksijo in teoretično obravnavo. Apetite po iskanju grešnega kozla za njun manko je treba takoj ustaviti in sprejeti, da je vzrok pravzaprav tako v stroki kot bienalu, se odraža v njuni povezavi, posledice pa so očitne v izobraževanju, javnosti in državi.
Študentke in študenti so v krizi strokovne identitete, študiju manjka teorije in plačane prakse v resničnem okolju, ne le študijskem. Ministrstvo za kulturo pa Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa Ministrstvo za gospodarstvo si stroko ob vsakršni obravnavi shizofreno podajajo. Nima priznanega statusa raziskovalne dejavnosti in ne omogoča znanstvenoraziskovalnega dela pod okriljem Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AJPES jo na podlagi Zakona o poslovnem registru Slovenije v sklopu Standardne klasifikacije dejavnosti Statističnega urada Republike Slovenije uvršča pod kategorijo M74.1 – oblikovanje, aranžerstvo, dekoraterstvo in ob tem ne ponuja dodatnih kategorij, ki bi drugim, ne le zgolj formalističnim in predvsem mejnim dejavnostim, omogočal natančno določitev.3 Ker se (v pravnem sistemu) vse začne in konča pri definiciji, sta vsaka nadaljnja obravnava in njen razplet že predpogojena. Površna terminologija je zakoličena v imenih institucij in na videz neizogibna v prevodih literature, s čimer se le še bolj zažira v javno zavest. Marsikdo se zaradi semantične kastracije počuti prikrajšanega; ureditev bi umirila prenekatero strast in razrešila marsikateri spor v stroki. Če naj bo bienale torej legitimen in nacionalen, mora biti grajen na podlagi vsakodnevne prakse stroke, ki ga uporabi kot taktično orodje, s katerim le še globlje zareže v javno zavest in tako vsaki dve leti izvede množičen pedagoški manever. Ali ga res?
Kaj storiti?
Poskusimo definirati dejavnost stroke: “Načrtovanje vidnih sporočil = analitičen in kritično reflektiran proces koncipiranja, priprave in izvedbe orodij po naročilu, ki skozi čut vida prenašajo sporočila med oddajnikom in prejemnikom ter, zaželeno, vzpostavljajo dialog v javnem prostoru.” Je opis ustrezen? Z vključitvijo teorije v svoj program bi BVSS prispeval k definiciji, spodbudil kritično refleksijo v stroki in pomagal spoznanja vplesti v odločitve pristojnih organov, v nomenklaturo institucij stroke, v Slovar slovenskega knjižnega jezika ...
Poskusi v tej smeri so4 vendar sami po sebi nemočni. Kadar so v knjižni obliki, so večinoma razprodani ali težko dosegljivi. Seznam pretekle in aktualne kritične literature s področja bi moral obiskovalec prejeti ob obisku bienala in na istem mestu naleteti na prodajne knjižne police, ki bi s prodanimi izvodi finančno podprle teoretično delo na področju vidnih sporočil v Sloveniji. Kadar so v spletni obliki, večinoma niso primerno objavljeni, da bi omogočili prost dostop, sodelovanje in deljenje po spletu, predvsem pa sledenje z orodji, kot so Google Analytics (reklama nenamerna in služi le primeru), ki bi dale povratne informacije o dosegu poskusa in s tem izhodišča za popravke ob ponovnem poskusu.
Bienale kategorij
Je že res, da čut vida filtrira in kategorizira, vendar se je treba vprašati, ali na podlagi končnega izdelka? Dvomim. Mar na podlagi vsebine, konteksta? Sumim. Treba bi bilo vprašati strokovnjake s področja psihologije in nevrologije. Pa vendar se stroka pri opisovanju svoje dejavnosti zateka h kategorizaciji po končnem izdelku.
Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #1 tiči v spoznanju, da z razvojem medijskega (u)stroja kategorije vsake dve leti zastarajo. Brez teoretične obravnave področja je torej nemogoče primerno zastaviti kategorije na naslednjem bienalu. Mejna dela brezupno predalčkamo. Bienale se ustavi v času. Paradoks kategorizacije po končnem izdelku #2 tiči v spoznanju, da s tem svojo dejavnost vrednotimo po artefaktu, ne procesu. Jo razvrednotimo.
Kaj storiti?
V formaciji kategorij lahko fundacija poseže po informacijah med predstavniki stroke. Pred organizacijo bienala izvede raziskavo, s katero kronološko beleži stanje stroke. Učinek je večplasten: ne le da s tem dobi iztočnice za primerne kategorije in druge vidike Bienala, ki tako uteleša duh časa, ampak teoretičnemu področju priskrbi analitično refleksijo in zbere informacije za svoje bienalno poročilo o stanju stroke. Zgleden primer takšne raziskave je Web Design Survey, ki jo vsako leto v sklopu State of the Web organizira A List Apart. Strokovni blog, njegovi (iz)redni pisci in njegova vsakoletna raziskava so malodane lastnoročno spremenili stroko spletnega načrtovanja, ki je v istem desetletju, kot ga šteje BVSS, uspela uveljaviti spletne standarde kot de facto način razvoja na svetovnem spletu.
Na videz radikalna, a le na videz, je opustitev kategorij v celoti oziroma uveljavitev kategorij po principu namena del, ne pa njihovega tipa. Kaj dela torej želijo doseči? Tako bi se lahko znotraj istega namena videlo različna dela in kako različno svoj namen (ne)uspešno opravljajo. Sporočilni pristopi bi tako prišli do izraza. Memefest, mednarodni festival in skupnost (!) radikalnega sporočanja, tako zastavlja svoje kategorije. Ob tem so uvedli tudi kategorijo beyond, v katero uvrščajo mejna dela in jih s tem ne razvrednotijo.
Bienale kot razstava
Bienale z dekontesktualizacijo izdelka, s hermetično razstavo v prostorih nacionalne umetniške institucije, vzpostavlja oksimoron v očeh javnosti in s tem razkol v stroki. Vidno sporočilo se izloči iz javnega prostora, v katerem večinoma nastopa. Izloči se ga iz okoliščin, v katerih mora delovati. Kot takšnega ga ne moremo celostno obravnavati. Ne moremo kritično ovrednotiti, ali delo vzpostavlja dialog ali mar indiferentno prispeva h kolonializaciji javnega prostora zavoljo zasebnih interesov naročnikov. S podrobno predstavitvijo dela bi to lahko zaobšli, a razstavljenim delom je v prijavnici ponujenih 450 znakov za argumentacijo, namenjenih žiriji. Na razstavi jih ni zaslediti, ne v katalogu ne v spletnem arhivu. V čem je smisel arhiva, če se čez desetletje nihče razen avtorja ne spomni podrobnosti projekta in ga za nazaj, v izobraževalne namene, ne moremo objektivno ovrednotiti? Takšno arhiviranje služi le arhiviranju slovesa, ne pa tudi znanja in je v nasprotju z načrti Fundacije Brumen.
Z izjemo 1. BVSS, ki je vzporedno tekel tudi na svetovnem spletu, je bienale z razdalje mogoče spremljati le prek elektronske liste fundacije ali prek medijev, tj. medijskih sporočil fundacije na njeni spletni strani. Spremljevalno gradivo bienala ne vključuje poročila žirije, z izjemo objave na spletni strani fundacije. Poročilo žirije, kakor tudi predžirije, je skopo in ne ponuja podrobnih obrazložitev, s čimer se izgubi priložnost za poglobljeno povratno informacijo avtorjem žiriranih izdelkov in javnosti. Tega jim zaradi omejene argumentacije avtorjev izdelkov ni zameriti, hkrati pa bi bila s takšnim pristopom tako odgovornost žirije večja. Pogosto namreč odločitev tuje žirije preseneti domačo stroko, kar je mogoče razumeti na dva načina: ali ima takšna odločitev izobraževalni potencial, saj je izpostavila vidik izdelka, ki prej ni bil opažen ali cenjen, ali pa je odločitev neustrezna, ker žiriji ni bilo predloženih dovolj informacij, da bi se lahko ustrezno odločila. Postavlja se vprašanje, kako ugotoviti, katera od dveh možnosti velja v katerem primeru?
Neargumentiran proces predstavitev in nagrajevanja tako sproža nesporazume znotraj stroke. Sistem nagrajevanja s tem postane problematičen in postavi se vprašanje, ali so dodatne nagrade v trenutni obliki sploh potrebne, če je izkaz odličnosti že uvrstitev na Bienale?
Kaj storiti?
Tekmovanje je mogoče predrugačiti. Razstava se lahko iz zaprtega prostora galerije vrne v javni prostor, če to ni možno, pa se lahko ob razstavi natisne vodič po Sloveniji, ki na zemljevid natančno umešča mesta, kjer se lahko obiskovalec z deli sreča v živo, v njihovem dejanskem kontekstu.
Nagrade so lahko poučne in obenem obveza. Tak model, model prijateljskega tekmovanja, uspešno uveljavlja Memefest, saj podeljuje strokovne recenzije in priporočila, prost vstop na mednarodne delavnice ... Nagrajena dela bi morali obvezati, da potujejo po mednarodnem prostoru in hkrati da avtorji poglobljeno predavajo o njih tako v sklopu vodenih ogledov bienala kot tudi v času med bienali. V tem istem času bi lahko Fundacija Brumen gostila preglede z drugih držav ter tako pregled slovenske produkcije nadgradila z neposredno primerjavo. Izpostavila bi, kje zamujamo, še pomembneje pa, kje prehitevamo! Sredstva za takšne izmenjave del je vsekakor mogoče pridobiti, saj so nacionalnega interesa.
Predrugačiti je mogoče tudi sistem žiriranja in nastopa mednarodne žirije na bienalu. Kateri sestavni deli manjkajo procesu, je bilo navedeno že v odstavkih sklopa Bienale kot razstava. Ob tem dodajam, da je na 'mednarodnem oblikovalskem dogodku' nesmiselno poslušati člane žirije, kako površno predstavljajo svoja dela, namesto da bi poglobljeno predavali o izbrani temi z njihovega strokovnega področja, ki je v nasprotju z njihovimi deli ni mogoče predhodno zaslediti že z obiskom njihove spletne strani.
Bienale samozadostnih
Umetnost vztrajno beži pred svojo avtonomijo v javno sfero in popularno kulturo, oblikovanje pa s fetišizacijo prodira v razstavne prostore in, četudi nehote, ponavlja avtonomno zablodo umetnosti. Smo mar pozabili na sejem? Morebitni znanja željni obiskovalci samotno tavajo po razstaviščih, stroka je po dobro obiskanem odprtju zapustila prostore, za seboj pa pustila katalog. Ta obiskovalca pozdravi z enostranskim nagovorom in reprodukcijo razstavljenih del na ~ 250 straneh za 25 evrov. Z vzpostavitvijo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje na temeljih Arhitekturnega muzeja Ljubljana se je javnosti podalo roko v obliki vodenih obiskov razstav in delavnic. Korak v pravo smer, a potrebnih je več v vsakodnevni praksi, zunaj institucionalnih zidov. Dolgo se je stopicalo na mestu in razkorak ... se le še povečuje. Razumeti je treba, da je vsak posameznik, še tako laičen, morebitni naročnik in sodelavec. Vsak šteje.
Pregled oblikovanja jasno zahteva komentar dejanskega stanja in BVSS mora zavzeti bolj kritično stališče. Javnosti bi moral predstaviti dvoplastno poročilo o razvoju stroke v preteklih dveh letih: statistični pregled v vzorni informacijski grafiki in kritične zapise, ki ga umeščajo v domači in mednarodni okvir, s čimer prevprašujejo aktualno stanje stroke v odnosu do družbe. Pri kritični misli bi moral BVSS poseči še dlje in ji odpreti vrata s kategorijo 'teorija in kritika vidnih sporočil'.5 Področje teorije je podhranjeno, a predvsem zato, ker mu manjka ustrezna množična platforma.6 BVSS bi na tem mestu lahko vstopil, pa tega do zdaj ni storil. Čas je, da se vrata odprejo tudi besedi, ne le podobi, po vzoru uspešnih platform v mednarodnem prostoru: Memefest, Design Observer, sicer že arhiviran Speak Up in kopica drugih – povezave v komentarjih dobrodošle! Dmagazin poskuša zapolniti to vrzel, a kronična podhranjenost s sredstvi in časom ga pri tem uspešno ovira. Če Fundacija Brumen tega ne stori, je mogoče njeno delovanje razumeti kot dvolično in institucijo BVSS kot vprašljivo, saj bi s tem fundacija delovala v nasprotju s svojimi načrti in podeljevala nagrade za odličnost, ki pa je v lastni produkciji ne bi dosegala. S tem tvega elitističen priokus in pojav kontraprodukcije. Se lahko BVSS zgodi Bienale neodvisnih, kot se je zgodil Bienalu ilustracije?
Kaj storiti?
Fundacija Brumen v sodelovanju s stroko uredi svojo spletno pojavnost ter vzpostavi kanale za množičen nagovor in kritičen dialog v javnosti ter stroki. Konceptualno breme in breme izvedbe prepusti stroki. To že vključuje pri predžiriji, nagrajenci preteklega bienala so predžirija naslednjega, po vzoru Bienala neodvisnih pa lahko ta princip razširi na vse vidike organizacije, z izjemo administrativnega, ki, razumljivo, ostaja v pristojnosti fundacije.
V svoj program mora poleg strokovnjakov s področja vidnih sporočil povabiti tudi strokovnjake s področij psihologije, sociologije, teorije medijev in komuniciranja ter tehnologij reprodukcije in distribucije. S tem razširi miselni okvir bienala in vsakodnevne prakse stroke, znanje načrtovanja vidnih sporočil pa kot virus širi po komercialnem in akademskem prostoru, kar ji kvečjemu koristi.
Zgled je v Sloveniji postavila stroka načrtovanja črkovnih vrst, sprva z mednarodno delavnico TipoBrda, nato tiskarno in mednarodno delavnico TipoRenesansa, Festivalom črk in tekočo izmenjavo znanja skozi osebne stike, predavanji doma in v tujini ter skupine v socialnih mrežah. Vanjo prosto vstopajo študenti, ki jih področje zanima, in njihovo število raste. Rezultati so zgovorni: v besedah Matevža Medje je prav to področje v preteklem desetletju BVSS najbolj napredovalo in vse bolj dosega mednarodno prepoznavnost.
Bienale potrebujemo, danes bolj kot kadarkoli. V toku neustavljivih sprememb znotraj stroke spregled ali zavesten prezir zapravi priložnost živega prenosa. Kaj prenosa, vstopa! Sodelovanja! Učenja! Vpliva! A Bienale vidnih sporočil Slovenije je po podelitvi nagrad neviden. V tednu dni ga mediji prebavijo in izločijo. Po mesecu dni ga organizatorji zavijejo v vreče in pospravijo v arhiv. Potrebujemo predrugačen bienale. Potrebujemo predrugačeno stroko. Čaka nas veliko dela.
- - - - - - -
Aljaž Vindiš je skupaj s sodelavci iz študentskega časopisa Tribuna prejemnik velike Brumnove nagrade na letošnjem 5. Bienalu vidnih sporočil Slovenije.
Opombe
1. Ali je to dobro ali slabo in ali je to sploh relevatno v brezmejnem mreženem prostoru, ki vse bolj pritiska na idejo nacionalne države, je predmet odprte razprave. Vanjo sta se leta 2009 vključila tudi analitična razstava in razgovor Oblikovanje za državo v organizaciji Fundacije Brumen. ↩
2. Zakaj izraz 'muzej' v trenutni obliki ni primeren, je navedeno v Analizi izbranih portalov z digitalnimi kulturnimi vsebinami v Sloveniji, ki jo je objavila Culture.si. ↩
3. Natančen pregled položaja je opravil Miha Klinar v dokumentu Oblikovanje kot dejavnik povečanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva – pregled položaja oblikovanja v Sloveniji. Ta je služil kot osnova za Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije. ↩
4. Muzej za arhitekturo in oblikovanje hiti s polnjenjem in odpiranjem svojih depojev in postavljanjem kritičnih razstav. Društvo Pekinpah izdaja knjige in v sodelovanju z MAO organizira predavanja tujih predavateljev. Društvo oblikovalcev Slovenije in Fundacija Brumen poskušata vskočiti vsak po svoje z razstavami, razpravami in posveti. ↩
5. Mathew Soar obravnava manko teorije v stroki načrtovanja vidnih sporočil, kakor tudi razloge zanj, v eseju Theory is a Good Idea: Some thoughts on the resistance to theory in graphic design criticism, history and practice. ↩
6. Zgodovina in teorija razvoja načrtovanja vidnih sporočil v Sloveniji sta za zdaj razkropljeni in bolj ali manj dostopni. Izbor besedil iz literature in publicistike je zbran v delu Nazaj k oblikovanju: Antološki pregled teorije oblikovanja v slovenskem prostoru avtoric Tanje Berčon Potić in Barbare Predan, ki ga je leta 2007 izdala založba Litera. Večina njunih virov je dostopnih le v NUK in specializiranih knjižnicah, katalogi prelomnih razstav pa so zaradi premajhnih naklad tako redki, da so, če sploh, dostopni le v tujini, in to po ceni, ki večini vzame pogum za nakup. ↩
Oznake: kritika
Dmagazin 21:49
19 Comments:
Bienale je vsekakor odlična institucija, ki jo stroka nujno potrebuje. Se pa strinjam, da bi gotovo koristilo, če bi nekatere stvari spremenili/dodali.
Osebno se mi zdi najbolj bistveno povezovanje znanj s področja vizualnih komunikacij z znanji sorodnih strok (trženje in tržno komuniciranje, načrtovanje spletnih strani, video in film ipd.).
Zanimivo se mi zdi, da veliko imen, ki se pojavljajo npr. ob delih na Slovenskem oglaševalskem festivalu ne srečujemo tudi na BVSS in obratno. Spet tretja imena lahko srečamo npr. na dogodkih Društva za marketing ali pa npr. na podelitvah nagrad Netko za najboljše spletne strani. Vsaka od teh institucij očitno nagovarja neko določeno publiko, oz. bolje rečeno služi interesom določenih publik.
Uporabniki naših storitev, pa naj bo to gospodarstvo ali kultura ali kdorkoli že, v resnici potrebujejo kombinacijo teh različnih znanj, ki bo najbolje odgovarjala njihovim potrebam.
Naši lastni stroki bomo najbolje ustregli tako, da bomo našim naročnikom pokazali, zakaj nas potrebujejo. Dokler jim ne bomo dokazali, da se znamo povezovati z drugimi strokovnjaki in razumeti tudi drugih, komplementarnih znanj, bo to bolj težko.
Nima priznanega statusa raziskovalne dejavnosti in ne omogoča znanstvenoraziskovalnega dela pod okriljem Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. AJPES jo na podlagi Zakona o poslovnem registru Slovenije v sklopu Standardne klasifikacije dejavnosti Statističnega urada Republike Slovenije uvršča pod kategorijo M74.1 – oblikovanje, aranžerstvo, dekoraterstvo in ob tem ne ponuja dodatnih kategorij, ki bi drugim, ne le zgolj formalističnim in predvsem mejnim dejavnostim, omogočal natančno določitev.
Se popolnoma strinjam. Takšna klasifikacija ustvarja zmedo v celotnem sistemu kreativnih industrij ter tudi širše pri javnih naročilih in razpisih.
Nedavno je kolega na socialnem omrežju zapisal: Vsi se strinjamo. Če so točke recenzije samoumnevne in očitno ne sprožijo več komentarjev, sprožijo pa veliko "všečnosti" v socialnih mrežah, potem se vprašam, zakaj se tolikšna naklonjenost do zapisanih stališč ne odraža v vsakodnevni praksi. Če deloma citiram Henrya Davida Thoreaua: "There are nowadays professors of philosophy, but not philosophers. [...] To be a philosopher is not merely to have subtle thoughts, nor even to found a school, but so to love wisdom as to live according to its dictates [...]. It is to solve some of the problems of life, not just theoretically, but practically."
Odlično spisano. Se strinjam. Predlagam torej prvi korak. In to je, da se vsi povežemo v skupno komunikacijo.
Svetujem fb skupino (zarad vseprisotnosti) ali http://www.offbureau.com/ (nisem ga nikoli še uporabljal vendar ga Tibor hvali) - delo Matevža Medje in Gigodesigna za skupno komunikacijo.
Začnimo tako, da ni samo enosmerna komunikacija. Ustvarimo ceh. Če se ustavi zaradi ega, potem si ne zaslužimo napredka.
Miha, poraja se mi vprašanje, ali je to, vsaj v dani situaciji, res pravi odgovor? So takšne ali drugačne socialne mreže znotraj stroke že vzpostavljene? Menim, da so, sploh v analognem vsakdanu, le izkoristiti jih je treba. Stroka v Sloveniji je le tako mala, da se bolj kot ne poznamo vsi med sabo ... V takšno "skupino" se je zlahka včlaniti, kar da varljiv občutek doprinosa, res delovati, je pa seveda druga zgodba.
Sam vidim posamezen/lokalen doprinos v skupni korpus kot tisto, kar res šteje, pa zato ni potrebna neposredna koordinacija celotne stroke, v kolikor je miselni okvir stroke razjasnjen in omogoča vsakemu, da doprinese po svoji presoji in moči. Stroka, kakor tudi javnost, nista homogena in utopično/totalitarno bi bilo pričakovati drugače.
Zadostni komunikacijski kanali za obveščanje o dogajanju in širjenje kritične misli so, tako menim, že vzpostavljeni, nekateri sicer potrebujejo popravilo, pa vendar. Vprašanje, vsaj zame, torej ni, kako sporočamo (to vprašanje je sila preprosto), temveč kaj sploh sporočamo (to vprašanje pa je sila zahtevno). Do sedaj v komentarjih do te točke sploh še nismo prišli ...
Se strinjam, dobro napisano.
Meni osebno se je zaradi večletnega poznavanja situacije, celotni sistem vrednotenja in nagrajevanja, na ravni slovenske stroke, zdel nevreden lastne participacije. Skozi ta čas sem skozi odpor proti udeležbi zbežal v iskanje bolj unikatnih načinov, ustvarjenih na demokratičnih in poglobljenih temeljih.
Hkrati pa poudaril pomembnost združevanja, na čimbolj odprtokodni in dostopni bazi, skozi lasten projekt, ki se še razvija.
Izhajajoč iz te pozicije, po parih raziskavah na temo, se mi zdi, da je največji problem definicije in klasifikacije stroke to, da smo v osnovi produkt neke maske interdisciplinarnosti, ki si jo je nadela stroka multidisciplinarnega kova. Seveda govorim o pomanjkanju znanstvenosti in koncentriranju na vede iz katerih izhaja, in jih mora prevzeti, da bo najprej sploh postala interdisciplinarna stroka. Kar pa ne pomeni, da nekateri posamezniki ne izstopajo (ponavadi iz zunanjih sfer).
Kakorkoli, mislim, da je problem izhajanja iz zgolj likovnosti in intuitivne estetike, s pomanjkanjem zdrave logike in morale, povzročil že velik kup smeti predvsem na področju oglaševanja, katerega se otepamo, kot da ni produkt istih ljudi, ki se sedaj ukvarjajo z oblikovanjem. Teoretični diskurz se pa seveda po drugi strani loteva oblikovanja iz znanstvenih logov, ki niso domorodni oblikovanju, zaradi tega, je treba začeti pri nastanku. Kreiranje teorije oblikovanja, ki sedaj ni dosti več kot zgodovina oblikovanja, proicirana na današnje platno, potrebuje globoko spremembo, šele potem bo postalo jasno, kaj oblikovanje dejansko je.
Kar se pa tiče nadaljnjih specifik stroke, citiram: "Načrtovanje vidnih sporočil = analitičen in kritično reflektiran proces koncipiranja, priprave in izvedbe orodij po naročilu, ki skozi čut vida prenašajo sporočila med oddajnikom in prejemnikom ter, zaželeno, vzpostavljajo dialog v javnem prostoru.", mislim, da so trenutno v stanju presečišča stroke oblikovanja (ki kot vemo še ni jasno definirana)z drugimi strokami, kot so komunikologija, psihologija, in njim lastnimi podstrokami, ki so jasno definirane.
Oblikovanje ni znanost, ki bi izhajala iz potrebe po razumevanju in vedenju, temveč je umetna tvorba procesov in združevanje različnih profilov vedenja, za službo podpore družbenih aktivnosti na kakršnem koli nivoju.
In dokler bomo po večini servisna dejavnost, ki sledi ostalim odkritjem, nimamo šans da postanemo znanstveni raziskovalci.
Teoretiki oblikovanja, vstanite ;)
"Meni osebno se je zaradi večletnega poznavanja situacije, celotni sistem vrednotenja in nagrajevanja, na ravni slovenske stroke, zdel nevreden lastne participacije. Skozi ta čas sem skozi odpor proti udeležbi zbežal v iskanje bolj unikatnih načinov, ustvarjenih na demokratičnih in poglobljenih temeljih."
Se podpišem, z izjemo letošnjega Brumna, zaradi kolektivne prijave Tribune.
"Oblikovanje ni znanost, ki bi izhajala iz potrebe po razumevanju in vedenju, temveč je umetna tvorba procesov in združevanje različnih profilov vedenja, za službo podpore družbenih aktivnosti na kakršnem koli nivoju."
Res je. Kadar se poskuša uveljaviti prvo, se rado zaide v fetišizem in/ali ezoterično, kar je pa spolzek teren ... Zanimivo bi bilo dodati tvojo nadaljno izpeljavo k mojemu nastavku.
Se strinjam, nevarnosti so, edina stvar, ki bi lahko to preprečila že pred samim potencialnim nastankom kakršne koli teorije, bi bil prepotrebni kodeks, tako jezikovni kot moralni, ki bi zapovedal iskrenost in uporabo formalnega jezika, ki ne bi bil orodje za skrivanje v akademizmu,...
Kakorkoli obstaja pa še vedno vprašanje, če je pozicioniranje stroke med znanstvene v oblikovanju sploh potrebno? Verjetno da, ker so statusi sedajšnje situacije definirani na zelo intuitivni in ekonomsko-trendovski bazi. Sploh če hočemo ustvariti stroko, ki stoji na trdnih temeljih.
Čestitam za tvoj prepotreben komentar tega vse bolj skrivnostnega, tihega in nereflektiranega področja, ki mu pravimo oblikovanje. Tega razdrobljenega področja tiskovin in multimedijev, kjer prevladujemo posamezniki, ki vsak v svojem kotu glasno kričimo, a kot skupnost od sebe damo bore malo.
Pričakoval sem, da bo tvoj komentar izzval marsikoga, da napiše svoje izkušnje s situacijo oblikovanja, z minulo razstavo, svoje razloge za in proti, svojo zbirko mnenj, katerih so nas, kot pišeš, “polna usta ob vsakem snidenju.” Očitno v javnosti rajši pritrdimo glasnejšim in tistim ki so proti, kot da bi sami prispevali svoje mnenje. Mnenje, ki je, četudi je drugačno, vredno javne objave. Vse kar zagotovo zmoremo vsi, je glasen DAJMO!
Konstruktivna kritika bi bila bolj primerna, 9 komentarjev izmed 900 obiskovalcev te strani je sicer obetaven začetek, a potrebujemo aktivnejšo participacijo.
Sprašujem se, je ob mlačnem odzivu posameznika sploh mogoče utemeljiti stroko, ki bi delovala in bila po godu vsem?
Pustimo ob strani, da smo stroka čisto vsi oblikovalci – in vsak od nas s svojim praktičnim delom vpliva na ugled stroke, naročnika in življenje uporabnika – pomembneje je, da je ljudi, ki so pripravljeni s svojim časom, znanjem in voljo pripravljeno aktivirati množico, vse manj. Na koncu ostane zgolj peščica organizacij, ki se spet vsaka zase, v svojem kotu, trudi izpostavljati dosežke in presežke in utrjevati obstoj stroke v tukajšnjem okolju.
Se zavedamo, da ljudje, ki glasno zastopajo stroko, to počnejo skoraj izključno kot prostovoljci (narobe!)? Kaj pa posameznik – ali ta sam naredi dovolj, da lahko upravičeno kritizira dejavnost nekoga, ki se po svoje trudi iz svojega kota biti viden?
Aljaž, predlagaš nekaj odličnih izhodišč, ki se slišijo zelo na mestu in jih zelo podpiram.
Kot nekdo, ki je med pripravo bienala bil “pri koritu” (s sodelavci sem oblikoval letošnjo celostno grafično podobo bienala) pa lahko vseeno odgovorim na dve kritiki.
Prvič, na razstavi nismo videli utemeljitve del, četudi so bile predlagane. Razlog? Če se izrazim na način letošnje grafične podobe – štirje od petih oblikovalcev meni, da njihovo delo govori samo zase, da besede niso potrebne. Posledično je galerijski prostor kar pravšnji za večino avtorjev, saj menijo, da je en pogled na naš projekt dovolj, da nas ta očara. Mogoče se je zaradi tega komisija na koncu odločala glede na dejstvo, da množica očitno išče lepe vizualne presežke in da se o ustreznosti oblikovanega dela sprašuje zgolj peščica. Čemu torej ocenjevati posamezna dela glede na okoliščine in omejitve, v katerih so nastala in tudi dialoga, ki so ga zmogla aktivirati?
Na razstavi ni objavljenega poročila žirije. Razlog? Poročilo žirije je površno, argumentov praktično ni, še posebej manjkajo tisti za nepodeljene nagrade v posameznih kategorijah, manjka seveda tudi kritična analiza stanja. Vse premalo informacij, ki bi pripomogle k utrjevanju ugleda stroke.
Teorije in kritika vidnih sporočil – nujna stvar, absolutno podpiram vpeljavo takšne kategorije, a se bojim, da uspeha ne bo. D_magazin že nekaj let objavlja kritične članke s področja oblikovanja, a vrst pri zbirnem okencu doslej še ni bilo. Beri: piscev s področja oblikovanja je manj kot premalo in še ti imamo vsi po vrsti prostovoljno pisanje stisnjeno med druge obveznosti. A močno upam, da bo šlo na bolje.
Aljaž, odlično vprašanje, kaj sploh sporočamo?
Morali bi komunicirati, da je stanje na podoročju vidnega sporočanja slabo, ker je večina sporočil neprimerna glede na okoliščine komuniciranja, da so sporočila prepogosto neučinkovita zaradi bombardiranja z raznovrstnimi (nasprotujočimi) informacijami, da oblikovalsko delo sega tudi na zanemarjena področja komunikacije in, končno, da je najbolj osnovna funkcija oblikovanja transformiranje (po O. Neurathu) surove ideje naročnika v žvečljivo informacijo za uporabnika.
Matjaž, vprašanje apatije, v katerega nagle odgovore sem osebno skeptičen, je dvoplastno. Je že res, da kritike manjka, a strinjati se, da se strinjamo, ne pomaga. Ob iskanju vzroka za manjko ne smemo torej iskati vzroka le v manjku samem, ampak tudi v naših poskusih ga preseči: so ti res ustrezni, smo res naredili dovolj? Ali mar naši poskusi razrešitve propadejo že vnaprej, saj na osnovnem konceptualnem/izvedbenem nivoju delajo iste napake, ki se jih kasneje bolj ali manj lucidno očita? Prav ta vprašanja poskušam odpreti, ko se v recenziji nanašam na Bienale kot "orodje", in, nenazadnje, na Dmagazin, kot "orodje." Bienale in Dmagazin potrebujeta popravke, "orodja" so predmet razvoja, tega pa v dotičnih primerih ni videti. Razvoja, ki bi platformi naredil (bolj) transparentni, strokovno-odzivni, družbeno-odvizni, ... Smo mar razvijalci tisti, ki smo apatični? Vprašanja so boleča, ampak nujna! S tem neizogibno pridemo do jajca in kure. Odgovor pa osebno ne poskušam iskati v jajcu ali kuri, ampak v tem, da si tega vprašanja sploh nima smisla zastavljati - če se ta razprava namerava razviti v tej smeri, zgubljamo čas in zapravljamo bite na strežniku ...
Pripis 1: Mihi Artnaku sem odgovoril, da nujno ne rabimo novih kanalov, saj sta ta dva (in še marsikateri drug) že vzpostavljena, četudi ju pestijo napake. To se sedaj morda bere v konfliku z zgornjim odstavkom, a naj argumentiram: na tem mestu poskušam biti izključno pragmatičen in strateški. Čas in sredstva so omejeni. Če obsoječ(i) kanal(i) kaže(jo) potencial za popravke in nadgradnjo, saj svojih celotnih zmožnosti sploh še ni(so) izkoristil(i), je tak pristop izključno racionalen, v času in sredstvih. Če ga ne kaže(jo), potem je seveda nujno zastaviti drug(e) kanal(e), kar pa zahteva izjemen trud, nabiranje integritete z 0 in zavedanje, da s tem, ker je rešitev nova, še ni nujno prava; kakor vse pred njo (uspešne ali ne), se bo morala dokazati tako v teoriji, kot v praksi.
Pripis 2: Ali so glede na velikost našega (fizičnega in intelektualnega) prostora bolj ustrezne razdrobljene, a prepletene hiperlokalne rešitve, ali mar nekaj jasno zastavljenih kanalov, ki služijo svojemu specifičnemu namenu, so pa zato v služenju temu namenu tudi res, ne le deklarativno, odlični? Menim namreč, da je naš prostor tako majhen, da je vsak kanal že v izhodišču (hiper)lokalen; kako bolj lokalni, atomizirani smo sploh še lahko? Zanimajo me vaša mnenja.
V iskanju širšega, tudi mednarodnega odziva na recenzijo, sem slednjo objavil še na Memefestovem odprtem blogu (agregator osebnih blogov članov Memefestovega socialnega omrežja):
http://www.memefest.org/en/openblog/2011/11/invisible-biannual-of-visual-communication-of-slovenia/
Odzive lahko spremljate v komentarjih pod objavo, sproti pa bom te, kakor tudi morebitne odzive z drugih platform, poskušal agregirati sem, v komentarje na Dmagazin. Vabljeni, seveda, da se pridružite komentarjem tudi na drugih platformah, vaše odzive pa prosim cross-postate na Dmagazin, z virom objavljenega komentarja, neoziraje se na jezik.
Sam sem dolgo razmišljal kaj napisat a po pravici nisem imel kaj dodat. Ko sem ugotovil, da bi le s strinjanjem in prikimavanjem bore malo pripomogel, sem se vzdržal.
Bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da to ne bi smela biti le debata za oblikovalce. Isto kot to velja za bienale samo.
Z drugimi besedami, pogrešam še kak komentar več od organizatorjev in zunanjih opazovalcev..
Sigmund, se pridružujem v čakanju na odziv organizatorja. Ta je zagotovil, da bo izdal uradni odgovor na kritiko in očitno se bomo precej načakali. Pa vendar, bolje pozno kot nikoli, razumljivo je, da so organizatorji zasedeni še z marsičem drugim.
Zdi se mi primerno, da bi nato v odgovor Fundaciji Brumen poslali izoblikovane sklepe naše razprave, ki bi jim služili kot kritično podkrepljena priporočila za popravke, s predlaganim načrtom izvedbe in praktičnimi primeri. Ti bi jim v roku naslednjih dveh let služili kot opora pri re-organizaciji fundacije in naslednjega bienala. S tem bi sklenili krog, četudi se lahko razprava nadaljuje tudi še po tem, tu in/ali na Memefestu ... Edino fer je, da so pod priporočili sledljivi vsi komentarji vseh vpletenih v razpravo, saj tako prevzamejo soodgovornost za njihovo izvedbo. Kako že gre? "Lahko je kritizirati ..."
Enaka priporočila bi se lahko v danih okoliščinah oblikovala tudi za D_magazin.
Aljaž, vprašanje apatije je nujno! Absolutno se strinjam, da je ravno tako nujna osebna odgovornost in introspekcija posameznika. A obe vprašanji sta medsebojno povezani. Da te zbodem – si naredil dovolj, da bi ljudje komentirali tvoj članek? Si dovolj naredil, da Fundacija poda uradni odgovor na tvoja vprašanja? Napisal si odličen in razumljiv članek, prebralo ga je čez 1000 bralcev, a odzivi, četudi jih zelo aktivno spodbujaš, se ne zgodijo.
Zaradi tega apatijo omenjam kot sestavni del vsakega diskurza o oblikovanju. Kot komponento, ki jo je nujno potrebno upoštevati pri kakršnemkoli načrtovanju izboljšav trenutnega stanja. Vsaka sprememba na bolje mora imeti kolektivno podporo. Ko gonilna sila ugotovi, da je naredila, kar je v njeni moči in želji, mora biti sposobna štafeto prepustiti najbližjemu zasledovalcu. Če zasledovalca ni blizu, je bil trud jalov. Stanje v Sloveniji je specifično, trg je majhen, resnih interesentov za odgovorne položaje pa temu primerno malo.
Mimogrede, Miha, ceh na področju oblikovanja obstaja, Društvo oblikovalcev Slovenije, katerega član si. Potrebe po novem cehu torej, ni, saj ta že obstaja, a tudi ta nujno potrebuje prevetritev. Ob zadnjem odzivu, ki sem ga od njih dobil je, da vodstvo iz čiste plemenitosti vztraja na svojih položajih in da prosijo svežo kri, da storijo več. Torej? Boste? Bomo?
Da se ne bo moj odziv bral kot novo jamranje, bom konkretnejši.
Organizatorjem prihodnjega Bienala predlagam:
1/ vprašalnik, ki bo definiral profil stroke, dosedanjih prijaviteljev, študentov, gospodarstva, javnosti in končno, oblikovalčevega dela;
2/ vprašalnik, ki bo profiliral vsako prijavljeno delo (opis v točkah namesto opisa v prozi), s posebnim poudarkom na namenu;
3/ kategoriziranje prijavljenih del glede na vprašalnik iz točke 2, namesto rigidne sheme devetnajstih kategorij;
4/ razširjanje področja oblikovanja, ki bi se v manjši meri osredotočala na njegov vidni del (zunanjo formo) in premaknila še v načrtovalski del (namen, cilji, sredstva, odziv, rezultat), da ga prej ne ugrabi marketing;
5/ organizacija razstave in vodenja po njej, ki bo povečala krog različnih profilov obiskovalcev, ki ne zahajajo nujno v galerijski in muzejski prostor;
6/ izbirni postopek v več krogih - stroka ni vedno najboljši sodnik stroki;
7/ pošten premislek o profilu mednarodne žirije - vsakdo ne more in ne sme ocenjevati vsega;
8/ ocenjevanju nameniti več časa, žiriji pa pripraviti konkretnejši (javni) seznam priporočil za ocenjevalna merila;
9/ pripraviti povzetek, rezultate in priporočila za prihodnost;
10/ v večji meri uporabljati sodobne medije;
11/ povezavo s čarovnikom, ki bo pričaral več finančnih sredstev za dosego zastavljenih ciljev.
Posamezniku v stroki predlagam:
1/ aktivnejše udejstvovanje v eni izmed obstoječih organizacij s področja oblikovanja, ki se bo tako okrepila in de-atomizirala, vsako pripombo pa komunicirati tistemu, ki se ga pripomba tiče;
2/ manj velikih besed, več realnih in realiziranih ciljev;
3/ sodelovanje (ranjen ego zaradi neuvrstitve in nenagrajevanja svojega dela v preteklosti na tekmovanja postaviti na hladno), menda skupaj lahko dosežemo več;
4/ komentiranje in podajanje predlogov, ki se tičejo vseh, začenši tule.
Dodajam 4 točke:
1) Ustrezno zagovorjeno delo v prijavnici postane merilo za žiriranje. V kolikor izdelek ni ustrezno zagovorjen, se ne more uvrstiti v ožji izbor. Izdelki, ki so nastali intuitivno, tu niso ovira, saj zagovor ne pokriva le izvedbe, ampak tudi izhodišča, okoliščine in kontekts projekta ... V kolikor so pa določeni podatki o projektu tajni, zaradi poslovnih skrivnosti, na katere je prijavitelj vezan z NDA, se to lahko označi v prijavnici v za to namanjeno polje, zagovor se pa spiše v obsegu, ki ga NDA omogoča.
2) V kolikor nagrade ostanejo del Bienala, se podeljujejo po na novo vzpostavljenih kategorijah, prejemnik glavne nagrade pa mora čez dve leti svojo "odličnost" potrditi tako, da načrtuje vidna sporočila Bienala.
3) Vidna sporočila preteklega Bienala se ne smejo prijavljati na Bienale. Če(!) se bienale smatra za najvišjo strokovno institucijo v naši stroki, potem je piložnost, da načrtuješ vidna sporočila bienala največ, kar lahko dosežeš, onkraj razstavljanja in zato nosi tudi največ odgovornosti. Prijavljati se z njimi na naslednji bienale sporoča ali nečimrnost ali nerazumevanje konteksta projekta (torej ne more biti "odličen", česar si vidna sporočila bienala ne smejo privoščiti!).
4) Oklestiti Fundacijo Brumen nepotrebnega balasta in se osredotočiti na Bienale, ob tem pa bolj izkoristiti odprtokodne rešitve, ki bi znižale stroške delovanja Fundacije in Bienala ter razbremenila njene člane in zunanje sodelavce. Kaj in zakaj se smatra kot balast, je lahko stvar posveta Fundacije Brumen s stroko, z ostalimi bienali/dogodki na tem področju, fundacija lahko izvede spletno anketo, lahko presodi sama (a se s tem zapre od stroke) ... rešitev je torej več.
Ostale točke sem že navedel v recenziji, ko/če mi križa pot še kakšna, jo seveda zapišem v naslednjem komentarju.
* besedo "odlično" dajem v narekovaje, ker je premalo opisna brez jasne definicije, kaj nekaj dela odlično.
Odgovor na kritični prispevek Aljaža Vindiša "Nevidni bienale vidnih sporočil".
Prispevek Aljaža Vindiša na D_magazinu je koristna vzpodbuda za oživitev in pospešitev vsebinskega in organizacijskega razvoja Bienala, pa tudi Fundacije Brumen. Ne strinjamo se z napačnimi navajanji in informacijami, ki jih je v prispevku kar nekaj, a jih zaradi dolžine odgovora tukaj ne bomo navajali. Strinjamo pa se s predlogi in stališči kot so:
- kritična refleksija Bienala in teoretična obravnava;
- vsaki dve leti izvedba množičnega pedagoškega manevra;
- vključitev teorije v program BVSS;
- seznam pretekle in aktualne kritične literature;
- prodaja kritične literature na Bienalu;
- sprememba kategorij Bienala;
- podrobnejša predstavitev del, ki bi vključevala tudi prikaz okoliščin, v katerih mora delo delovati;
- avtorji nagrajenih del naj bi poglobljeno predavali o njih tako v sklopu vodenih ogledov bienala kot tudi v času med bienali;
- Fundacija Brumen naj bi še naprej gostila preglede z drugih držav;
- poročilo žirije, kakor tudi predžirije je skopo;
- ureditev spletne pojavnosti FB ter vzpostaviti kanale za množičen nagovor;
- v svoj program mora poleg strokovnjakov s področja vidnih sporočil povabiti tudi strokovnjake s področij psihologije, sociologije, teorije medijev in komuniciranja ter tehnologij reprodukcije in distribucije;
- bienale vidnih sporočil Slovenije je po podelitvi nagrad neviden.
Problem vseh teh idej ni v tem, da se z njimi ne bi strinjali, problem je -- že vsa leta od ustanovitve -- kako to uresničiti. Fundacija Brumen je že dalj časa razmišljala in iskala možnosti za nadaljnji razvoj svoje dejavnosti in uresničitev ciljev, ki si jih je postavila ob svoji ustanovitvi. Vendar je kakršnakoli razširitev, poglobitev ali kakovostni dvig dejavnosti odvisen od izboljšanja organizacijskega in administrativnega vodenja Fundacije, zagotovitve finančnih sredstev, ki bi to omogočila in seveda tudi pritegnitve novih prostovoljcev - strokovnih svetovalcev kot nosilcev novih projektov, katero načrtujemo v 2012.
Fundacija Brumen
Kaj, a sedaj se je debata preselila kam drugam, da jaz ne vem, al je mati brumnova vsem nagnala strah v kosti, s kriznim opisom situacije?
Meni se zdi vzpodbudno, da je brumen odprt za predloge, očitno samo ni dovolj moči za realizacijo.
Odpiram nadaljnjo debato: ali si želimo vrhovnega sistema nagrajevanja v Slovenskem oblikovanju?
aja, @matjaž čuk - mislim, da je to letelo tudi name: #ranjen ego zaradi neuvrstitve in nenagrajevanja svojega dela v preteklosti#, moram reči, da me je prav nasmejal ta izraz, Skratka, ne gre za to, ker je bilo že prvo in edino delo, ki sem ga poslal na festival- kritika le tega, (sicer še zelo naivno in mladostno, vendar nimam afektov do njega), naslov je bil VAE VICTIS!(lat:gorje premaganim) ;)
V odzivu na komentar Fundacije Brumen sem slednjo pozval, da prosim objavi podrobnosti o napačnih in manjkajočih navedbah, v duhu tukajšnje razprave in v dopolnilo izhodiščnemu prispevku. Fundacija Brumen je odgovorila z jedrnatimi pojasnili in dopolnili, ki jih na D_magazinu na njihovo prošnjo objavljamo v sledečem komentarju.
Odgovarjamo le na najnujnejše, vezano na Fundacijo Brumen:
1. dostopnost zbirke BVSS: vse od začetka je bila zbirka hranjena na ALUO. Ko je bil na novo definiran MAO, so stekli pogovori in od septembra 2011 je zbirka BVSS del zbirke vizualnih komunikacij MAO.
2. dostopnost publikacij FB: žal niso razprodane, ravno obratno - ne moremo jih spraviti v promet, ker ni povpraševanja. Naprodaj so v knjigarni Konzorcij MK, knjigarni Azil, v Moderni galeriji in knjigarni v MAO, možno jih je tudi direktno naročiti pri FB. Se priporočamo za kakšno dodatno prodajno mesto!
3. predstavitve mednarodne produkcije: FB je doslej organizirala 15 razstav oblikovanja iz tujine in predstavitev slovenskega oblikovanja v tujini:
E-A-T (05), ADC BIH (06), TDC New York (07), Hrvaško oblikovanje 040506 (07), Work from Slovenia (Brno 08), Oblikovanje za državo (08/9), 01/02/03 Slovensko oblikovanje (Zagreb 09), Poster Festival (09), Poster Festival (11), Miljenko Licul: Oblikovanje vizualne identitete R Slovenije (Zagreb 11) + 5 razstav MOD
4. sredstva: nacionalni interes gor ali dol, sredstva je izredno težko dobiti, razmere pa se samo še slabšajo. Zgolj za primer: projekt Miljenko Licul. Sponzorsko akcijo smo ob pomoči Narodne galerije zastavili na 50 podjetij, ki so povezana z ML, in po gori sestankov, usklajevanj ipd. smo dobili 8 sponzorjev. Četudi so se vsi avtorji in sodelavci odpovedali honorarju, je bilo sredstev za prevod monografije v angleščino premalo.
Objavite komentar
<< Home