Zakaj mariborska univerza nikoli ne bo imela učinkovite celostne podobe

Boris Divjak

Oktobra lanskega leta je Univerza v Mariboru razpisala javni natečaj za iskanje idejne rešitve celostne grafične podobe.

Ta odločitev niti ni bila presenetljiva, glede na to, da je bila podoba z natečaja iz leta 2008, ki je trenutno v veljavi, deležna številnih kritik. A, kot je rekel že Albert Einstein, problema ne moremo rešiti z enakim načinom mišljenja, kakršno ga je ustvarilo. V tem zapisu bom poskušal utemeljiti svojo trditev, da s takšnim javnim natečajem nikoli ne bomo dobili učinkovite rešitve celostne podobe Univerze v Mariboru.

Celostna podoba mora odražati notranjo identiteto ustanove

Da bi dobili kvaliteten logotip in celostno podobo nekega podjetja ali ustanove, potrebujemo najprej kvaliteten brif, v katerem so zapisana izhodišča in usmeritve namenjene oblikovalcem. Dober brif mora nujno vsebovati jasno poslanstvo te ustanove, kakor tudi v čem se ta razlikuje od drugih sorodnih inštitucij. Dobro izražena vizija in poslanstvo morata vedno povezovati ljudi, ki tvorijo to ustanovo ter tvoriti trdno podlago za vse njene dejavnosti vključno s tržnim komuniciranjem. Za to trdno podlago velika podjetja porabijo veliko časa, pa tudi denarja; včasih najamejo zunanje svetovalce, ki jim na posebnih delavnicah pomagajo začrtati prave usmeritve.

Tudi kadar ima podjetje izdelano dobro idejno ozadje, je potrebno s celostno podobo to ozadje tudi vizualno izraziti. Na javnem natečaju je to vsekakor težko, saj sodelujoči oblikovalci običajno nimajo osebnega stika z naročnikom in težko zares dobro razumejo, kako in o čem razmišlja. Prav tako velikokrat tega ozadja ne razume najbolje niti sama komisija, ki je sestavljena iz zelo raznolikih strokovnjakov.

Kadar oblikovalska rešitev izhaja iz dobro pripravljenega poslanstva, tudi zaposleni zelo dobro in z odprtimi rokami sprejmejo predlagane rešitve. To se v primeru zadnjega natečaja očitno ni zgodilo, saj je senat Univerze v Mariboru izbrano rešitev zavrnil.

Kvaliteten kreativni proces je vedno cikličen

V kreativnem delu se vedno medsebojno izmenjujejo stopnje snovanja in vrednotenja. Ko oblikovalec potuje skozi ta proces, prihaja do novih spoznanj, pa tudi do novih vprašanj in nejasnosti. Zato je ključno, da oblikovalec in naročnik v tem procesu sodelujeta; ko ima oblikovalec dodatna vprašanja, tako sproti dobi potrebne informacije. Včasih se je potrebno vrniti na začetek in začeti znova. Le tak proces zagotavlja kvalitetne kreativne rešitve. Javni natečaji sicer običajno omogočajo naknadna vprašanja, a za dobre odgovore je včasih potreben poglobljen pogovor in bolj oseben pristop. Oblikovalci pri pripravi rešitev za javne natečaje zato včasih na podlagi pomanjkanja informacij sami sprejmemo kakšno odločitev, ki ni najbolj primerna. V izogib napačnim odločitvam pa velikokrat raje izdelamo bolj generično rešitev, kar je najslabša možnost.

Ali imate raje sto povprečnih rešitev ali eno zares dobro?

Nihče noče delati brez plačila. Javni natečaji sicer ponujajo nagrado zmagovalcu, običajno nekaj malega ponujajo tudi za drugo- ali tretje-uvrščene rešitve. Ne ponujajo pa nikoli nikakršne garancije. Vsi, ki smo se kdaj udeležili javnih natečajev vemo, da tudi dobre rešitve ne zagotavljajo zmage ali pa vsaj nagrade. Zato bodo tisti oblikovalci, ki imajo zagotovljeno zadostno količino dobro plačanega dela (to so običajno tisti, ki so dobri), zelo dobro premislili preden se bodo udeležili takšnega natečaja. Večji studii in agencije včasih priložnost ponudijo manj izkušenim oblikovalcem.

Mariborskega natečaja sem se udeležil tudi sam. Ker časa ni nikoli dovolj, predvsem če ga ne znaš dobro organizirati, sem v svojo rešitev vložil bistveno premalo časa. Če bi zagotovo vedel, da bo moj trud poplačan, bi druge obveznosti odložil, tako pa sem za celoten natečaj porabil dobrih 20 delovnih ur, vključno s pripravo obrazložitve, tiskanjem in oddajanjem na pošto. Za boljšo idejno rešitev bi jih verjetno potreboval vsaj 60. Na rezultat nisem ponosen in žal mi je, da nisem vložil več časa, a takšna je realnost javnih natečajev.

Večina oddanih rešitev je zato v najboljšem primeru povprečnih. Če bi denar, ki je bil porabljen za natečaj (sploh, če zraven prištejemo še denar za prejšnji, ne preveč posrečeni natečaj, izpred treh let) ponudili enemu samemu ponudniku, npr. enemu od priznanih in nagrajenih slovenskih oblikovalskih studiev, bi nedvomno dobili precej boljšo rešitev.

Kam pes taco moli?

Sistem javnih natečajev se je pri iskanju rešitev za celostne grafične podobe že večkrat izkazal za neprimernega. Res je, da se javne ustanove temu sistemu zaradi preprečevanja morebitne korupcije in nepotizma ne morejo izogniti, bi pa morda lahko premislili in uvedli določene izboljšave. Sam se predvsem zavzemam za to, da se več poudarka nameni pripravi natečajev in izdelavi dobrega brifa. V natečajnem gradivu mariborske univerze je bilo sicer nekaj zapisano o celostnem razmišljanju, o trajnostni usmeritvi Alma Mater Mariborensis ter o presekih, ki bodo rojevali nove iskre spoznanj, kar bi lahko celo bil zametek nekakšnega poslanstva. A na koncu je bila spet izbrana rešitev, ki (čeprav morda bolj domiselno kot doslej) predstavlja stilizirano fasado rektorata. Izbira fasade, ki precej spominja na pročelje kakšne druge univerze, kot glavnega motiva za znak, že sama po sebi zanika kakršnokoli lastno identiteto te ustanove. Glede izbire natečajnih komisij, količine pričakovanih rešitev in primerne višine nagrad so moji kolegi iz stroke že večkrat kaj napisali, tako da se v to niti ne bom spuščal.

Menjava simbolov je vedno težavna, toliko bolj v primerih, kjer je potrebno prepričati veliko število odločevalcev. Ljudje novosti redko sprejemamo z odprtimi rokami, še redkeje kadar nismo vsaj deloma tudi sami vključeni v proces nastajanja. To potrjuje tudi odločitev senata o zavrnitvi izbrane rešitve. Po zadnjih informacijah naj bi UM na željo akademske skupnosti zopet vpeljala uporabo svojega prvotnega logotipa, ki pa ga bo potrebno zaradi tehnične neustreznosti preoblikovati. K izdelavi predlogov za preoblikovanje in izdelavo dodatnih elementov celostne podobe so po neuradnih informacijah menda povabili tri izbrane oblikovalce. Ta proces bo najverjetneje zahteval dodatna sredstva, rezultat pa bo, zaradi pomanjkanja premisleka o samem smislu simbola in celostne podobe, zopet samo malo lepša stilizacija stavbe, ki je precej starejša od same univerze.

Najbrž ostaja dejstvo, da so javni natečaji neizbežni. Prav tako je dejstvo, da ponujajo izjemno priložnost mlajšim, neizkušenim oblikovalcem in veseli me, da je šla tokrat prva nagrada v roke mlade oblikovalke Kaje Kopitar. Dejstvo pa je tudi, da natečaji iz omenjenih razlogov, razen v izjemnih primerih, nikoli ne bodo ponudili najboljših možnih rešitev. Te rešitve in njihovi avtorji zato vedno postanejo predmet javne razprave in negodovanja. Nastalo situacijo sicer poskušajo popraviti, a se bo neizbežno vse skupaj samo še bolj zapletlo.

- - - - - - -
Članek je bil 22. februarja objavljen na blogu BajecDivjak.

Boris Divjak se ukvarja z razvojem komuniciranja blagovnih znamk. Sodeloval je pri več zahtevnih projektih za slovenska podjetja. Od septembra 2011 vodi studio BajecDivjak.

Viri

Bill Taylor, Brand Is Culture, Culture Is Brand, HBR Blog, 2010

Miha Rubin, Grafično podobo mariborske univerze bi spet spremenili, Delo, 2011

Urška Kereži, Nova grafična podoba univerze plagiat, 2009

Jasmina Cehnar, Akademikom ljubši Toplakov znak, 2012

Matjaž Čuk, Primerjava natečajev za izbiro novih elementov promocije držav, D_magazin, 2006